Skip to: site menu | section menu | main content
Refleksoterapija je terapevtska metoda, ki s pritiskanjem na posamezne cone stopala ali dlani sprosti in harmonizira celotno telo in tako ugodno vpliva na človekovo zdravje in počutje.
Izhaja iz predpostavke, da so dlani in stopala mikrokozmos v katerem se odraža celotno telo. Posamezne točke na dlaneh in stopalih so torej povezane z določenimi deli telesa (organi, organskimi sistemi) in odražajo stanje posameznih delov. Boleče ali spremenjene cone navadno odražajo blokado pripadajočega organa, ki je sprva zgolj energetska in ne pomeni nujno že manifestirane bolezni. S pritiskom na posamezne cone sprožimo odziv (refleks) v ustreznih telesnih delih in uravnotežimo njihovo delovanje, posledično pa delovanje celotnega organizma.
Refleksoterapija ni metoda s katero bi postavljali diagnoze,
niti ni metoda s katero bi lahko nadomestili medicinsko zdravljenje.
VIR: Refleksoterapija stopal, Hanne Marquardt
Refleksoterapija lahko predstavlja obliko preventive, ki v dinamičnem nihanju našega počutja ohranja ravnovesje na strani zdravja. Naše zdravje bi težko ponazorili z ravno črto, saj tudi če nimamo kakšnih posebnih zdravstvenih težav naše stanje niha od bolj do manj zdravega in je odvisno predvsem od usklajenosti delovanja celotnega telesa. Vsakodnevna naglica, obveznosti, nepravilna prehrana, premalo gibanja, ... povzročajo negativen stres, ki neugodno vpliva na celoten človeški organizem, ga meče iz ravnotežja in tako škodljivo deluje na naše zdravje in dobro počutje. Stres in napetost namreč povzročata višji srčni utrip, začasno blokado prebavnega sistema, zoženje krvnih žil in s tem pretoka krvi. Telo tako ne dobi dovolj kisika in drugih hranilnih sredstev. Dlje časa trajajoči stres pa je tudi eden izmed pomembnih dejavnikov bolezni. RCM vodi v sprostitev, pospeši krvni obtok in s tem oskrbo celic s hrano in kisikom. Več o stresu.
Refleksoterapija lahko predstavlja tudi obliko kurative, ki blaži naše manjše vsakodnevne tegobe (utrujenost, nespečnost, slabo prebavo, bolečine v mišicah, ...) in/ali dopolnjuje medicinsko zdravljenje pri kroničnih in akutnih obolenjih (pomaga k hitrejšemu okrevanju, blaži bolečine,...).
Stres ni izum sodobnega časa, temveč mehanizem, ki človeku omogoča prilagoditev zunanjim spremembam. Je reakcija našega organizma na spremembe v okolju (vpliva na delovanje simpatičnega živčevja, žlez z notranjim izločanjem, vedenje). V prazgodovini je bil stres tisti, ki je človeku omogočil preživetje, saj je spodbudil beg ali boj. Danes se mehanizem stresa sproži, tudi ko nam ne gre za življenje, npr. pred pomembnim sestankom. Ta stres je lahko pozitiven, če se nam zdi, da okoliščine obvladujemo ali negativen, če ocenimo, da razmer ne obvladujemo dobro.
RIEN (Reflexology in Europe Network)- evropsko združenje refleksoterapevtov in I.C.R. (International Council Refleksologists) so na podlagi izkušenj, spoznanj in raziskovanj pripravili okviren seznam idikacij:
Kljub vsem pozitivnim učinkom refleksoconske masaže pa le-ta ni rešitev za vse zdravstvene težave. V določenih primerih je lahko izvajanje refleksoterapije škodljivo, zato določena stanja organizma predstavljajo kontraindikacijo:
V primerih, ko so z določenim obolenjem ali poškodbo prizadeta stopala (glej predzadnjo in zadnjo alinejo), se lahko refleksoconska masaža izvaja na dlaneh.
Določena previdnost pa je potrebna tudi pri drugih bolezenskih stanjih; npr. pri srčnih boleznih, žolčnih kamnih, sladkornih bolnikih, ..., zato je NUJEN odkrit pogovor med stranko in terapevtom.
>> Med refleksoconsko masažo:
Refleksoterapevt mora biti na te reakcije pozoren, zmanjšati pritisk, sprostiti stopalo, …
>> Po refleksoconski masaži
Vse te reakcije predstavljajo odziv telesa na masažo. Ne smemo jih jemati negativno, saj kažejo, da se je zbudil človekov samouravnalni - ozdravitveni mehanizem. Reakcije so lahko kratkotrajne ali trajajo nekje do dva dni, potem pa izginejo.
Ker po refleksoconski masaži pride do pospešenega izločanja strupenih snovi čez razne telesne tekočine (limfa, urin, blato, pot, razni izcedki...) refleksoterapevti svetujemo, da se po masaži pije večje količine tekočine, ki pomaga telesu pri razstrupljanju.
Glavna
masažna tehnika je palični hod, ki ga terapevt subjektivno
uporablja še z drugimi tehnikami kot so npr. raztezanje, ožemanje, glajenje,
gnetenje, kroženje, s katerimi zagotavlja dodatno sprostitev stopala. Sama se –
odvisno od potreb posameznika – občasno odločim tudi za uporabo akupresure,
limfne drenaže in /ali nekaterih tehnik tajske masaže, ki se jih izvaja tudi na
drugih delih telesa in ne le na stopalu.
Skupaj z refleksoconsko masažo se lahko uporabi tudi terapijo živčnih točk, čeprav gre za popolnoma samostojno tehniko, ki deluje protibolečinsko. To je terapija pri kateri s stimuliranjem nevroloških točk, sprožimo mehanizem, ki deluje protibolečinsko.
Kot popolnoma samostojno metodo – ločeno od refleksoconske masaže stopal - pa se lahko uporabi tudi metamorfno tehniko, ki je priporočljiva za vse, ki bi radi odpravili omejujoče vzorce, pridobljene tekom življenja ali že v fazi spočetja. Z masažo notranjega stopalnega loka posegamo v te vzorce, jih spreminjamo in tako dosežemo notranje spremembe, ki spremenijo naše življenje. Ta metoda je primerna za vsakogar, ki si želi spremeniti sebe.
Sama kot terapevtsko tehniko občasno uporabljam tudi klinično aromaterapijo, ki prav tako prinese sprostitev telesa in duha. Priporočam jo kot samostojno tehniko vsem strankam, pri katerih na stopalu zaznam večje mišične napetosti.
Klinična aromaterapija je kombinacija različnih masažnih tehnik, kot so masaža akupresurnih točk, refleksna masaža, limfna drenaža, klasična masaža. Obsega masažo celega telesa, kratko refleksno masažo stopal in masažo obraza. Tudi ta masaža se izvaja z aromatičnimi olji, ki dopolnjujejo njene učinke.
Kakšno je običajno počutje takoj po refleksoconski masaži?
Počutje je lahko različno. Refleksoconska masaža stopal navadno prinese tako globoko relaksacijo telesa, ki ugodno vpliva tudi na sprostitev psihične napetosti kot boljšo prekrvavitev telesa, ki omogoča, da se celice napolnijo s kisikom. Zato so nekateri ljudje po masaži rahlo utrujeni in se jim prileže malce počitka, spet drugi pa polni energije in pripravljeni, da energično opravijo vse vsakodnevne dolžnosti (slednji imajo lahko v prvi noči po masaži tudi bolj nemiren spanec – sploh, če je bila masaža izvedena v poznem popoldnevu). Vendar so to le prve reakcije. Refleksoconska masaža je namreč eden od načinov s katerim uspešno premagujemo tako utrujenost kot nespečnost.
Ker je težko napovedati kako se bo posameznik po masaži počutil svetujem, da si po prvi refleksoconski masaži vzamete čas zase in si ne natrpate urnika s številnimi obveznostmi.
Kako pogosto k refleksoterapevtu?
Na terapijo lahko hodimo redno, predvsem pri lajšanju kroničnih težav in blaženju stresa, ali občasno, ko imamo kak določen problem. V slednjem primeru obiskujemo terapevta, dokler se naše stanje ne izboljša. Obiski pa ne smejo biti prepogosti, saj telo potrebuje svoj čas, da se v miru odzove na procese, ki se sprožijo v njem. Najbolje je, če prisluhnemo sebi, ocenimo, koliko nam terapija pomaga, in se na podlagi tega odločimo.
Ali naj se odločim za refleksnoconsko masažo stopal ali dlani?
Običajno je bolj sproščujoča masaža stopal. Morda zato, ker so stopala večja, imajo več živčnih točk ali zato ker so močno obremenjena (nosijo našo celotno težo), mi pa na njih vseeno pogosto pozabljamo. Dlani so bolj navajene nežnosti, saj se z njimi dotikamo sebe in drugih, jih pogosteje namažemo s kremo, jih uporabljamo v medosebni komunikaciji, medtem ko so stopala utesnjena v raznih čevljih neprimernih oblik, obuta v nogavice iz umetnih vlaken, redko se jih dotikamo ali nahranimo s kremo ali oljem.
Zato masažo dlani uporabimo v primerih, ko masaža stopal ni mogoča. To je predvsem ob kakršnihkoli poškodbah stopal ali v primeru bolezenskih znakov, odraženih na stopalu (gljivice, razjede, krčne žile, ...).
Ali lahko refleksoconsko masažo izvajamo sami doma?
Doma lahko sebi ali družinskim članom zmasiramo stopala ali pa se mi pustimo zmasirati drugim. Take masaže sicer ne moremo jemati kot terapevtsko metodo, je pa dobrodošla tehnika, s katero izboljšamo prekrvavitev stopal in celega telesa ter se sprostimo. Masaža v družinskem krogu pa ugodno vpliva tudi na naše medosebne odnose.
Masaža kot nadpomenka refleksoterapije sega daleč v zgodovino in se je razvijala sočasno z razvojem človeštva. V vseh kulturah se je pojavljala kot ena izmed oblik zdravljenja. Še danes se z roko intuitivno dotaknemo predela v katerem čutimo bolečino, ga ogrejemo ali masiramo.
Prvi zgodovinski vir o obstoju refleksoterapije v naši daljni zgodovini,
lahko bi rekli prazgodovini, je slika najdena v egipčanski grobnici iz leta 2300
p.n.š.. Ta slika prikazuje zdravljenje z reflesoconsko masažo stopal in dlani.
Refleksoconska masaža se je razvijala na različnih koncih sveta. Kot obliko preprečevanja in zdravljenja bolezni jo navajajo stari kitajski, indijski in egipčanski spisi, omenjena pa je tudi v starogrški literaturi. V daljni zgodovini namreč niso poznali tehnično-medicinskih možnosti za postavljanje diagnoze in zdravljenje, zato so se ljudje opirali na svoja čutila in s tipom, vonjem in okusom pridobivali spoznanja o soodvisnosti med našo zunanjostjo in notranjostjo. Na Kitajskem se je tako razvil nauk o omrežju poti, razvejanem po celem telesu, skozi katere potekajo vitalne substance in ki povezujejo notranje organe s površino telesa (to omrežje poznamo pod imenom »meridiani«). Kanali tako tečejo tudi po površini telesa in zarišejo številne akupunkturne in akupresurne točke, ki jih kitajska tradicionalna medicina že stoletja uspešno uporablja pri zdravljenju. Pred pričetkom zdravljenja z akupunkturo ali akupresuro pa so kitajski zdravilci pogosto ugotavljali stanje telesa s pritiskanjem na točke stopala.
V srednjem veku je znanje naših pametnih prednikov počasi tonilo v pozabo. Samo Kitajci in nekatera indijanska plemena so še poznala in uporabljala koncept refleksne povezanosti zunanjosti z organi v notranjosti telesa in to znanje prenašala iz roda v rod.
Ponovno rojstvo je refleksoterapija doživela v 20. stoletju, ko je ameriški zdravnik William Fitzgerald (1872 – 1942) prišel v stik z akupresuro. Navdušilo ga je dejstvo, da je v času pred našim štetjem obstajalo vedenje kako s pritiskom na določene točke zdraviti telo. Ponovno je pričel v praksi (na svojih pacientih) proučevati povezave med točkami na dlaneh, stopalih ter celotnim organizmom ter razvil consko terapijo, ki jo je skupaj z dr. Bowersom opisal v knjigi Zone Therapy. Metodo je poskušal obrazložiti v medicinskem jeziku ter hkrati podati napotke za delo zdravniškega osebja ob posameznih obolenjih, a kljub temu medicinska stroka ni pokazala posebnega zanimanja za metodo. Izjema sta bila zakonca Riley – oba zdravnika, ki sta terapevtsko metodo vključila v svojo prakso.
Rileyeva sta z metodo seznanila fizioterapevtko Eunice Ingham (1879 – 1974), ki je ne samo postala njena zvesta zagovornica, temveč je na podlagi lastnega raziskovanja naredila še korak naprej. Ugotovila je namreč, da je oblika stopala podobna obliki telesa in da stopalo ponuja zemljevid vseh telesnih delov in organov ter izoblikovala tehniko, ki jo štejemo za pričetek sodobne refleksoterapije. S to tehniko je tako uspešno zdravila svoje paciente, da se je odločila metodo predstaviti širši javnosti. Javnost je bila navdušena in mnogi fizioterapevti, osteopati, kiropraktiki, pa tudi ljudje, ki poklicno niso bili povezani z medicino ali zdravljenjem so se naučili njene tehnike. Napisala je dve knjigi: prvo »Zgodbe, ki jih lahko povedo stopala«, kasneje pa še »Zgodbe, ki so jih povedala stopala«.
V Evropo sta metodo Eunice Ingham v šestdesetih letih 19 stoletja pripeljali njeni študentki, in sicer Doreen Bayley v Veliko Britanijo (leta 1960) in Hanne Marquardt v Nemčijo. Slednja je metodo iz začetka 20. stoletja prilagodila času ter jo preko refleksoterapevtskih tečajev in svoje šole razširila po vsej Evropi.
RAZVOJ REFLEKSOTERAPIJE V SLOVENIJI
Refleksoterapija je pričela prodirati tudi v Slovenijo. V devetdesetih letih je na našem področju delovalo že kar nekaj refleksoterapevtov, ki so si znanje nabirali pretežno v tujini. V želji po povezovanju, ki bi vzpodbujalo tudi razvoj dejavnosti in kvalitetno izvajanje storitev so refleksoterapevti leta 1996 ustanovili Društvo refleksoterapevtov Slovenije, leto dni kasneje pa so se pod okriljem GZS povezali še v Sekcijo refleksoterapevtov. Preko sekcije so refleksoterapevti med drugim želeli predvsem urediti svoj status ter postaviti pogoje in merila za izobraževanje, ki bi omogočilo pridobitev listine usposobljenosti za delo refleksoterapevta (prve listine so bile izdane v marcu 2000). Dokončno se je poklic refleksoterapevt uredil šele v letu 2005, ko je bila januarja, v skladu z Zakonom o nacionalni poklicni kvalifikaciji, sprejeta Nacionalna poklicna kvalifikacija refleksoterapevt / refleksoterapevtka (v nadaljevanju NPK).
Sprejeta sta bila zakonska akta:
To je prva komplementarna metoda, urejena na tak način.
Če želiš postati refleksoterapevt moraš v skladu s Katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti izpolnjevati določene pogoje:
Izpolnjevanje teh pogojev preverja Državni izpitni center, ki tudi izda certifikat o pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji. Ustrezno strokovno izobrazbo, potrebno za delo refleksoterapevta, lahko pridobiš v izobraževalnem programu, ki ga izvajajo pravne osebe vpisane v register izvajalcev na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Prva je bila leta 2005 v register vpisana Belosana d.o.o.- Anicor, danes pa je izobraževalcev že več. Seznam najdete tukaj.